* MagicBOX *

V zadnjih dneh sem po naših avtocestah naredila kar nekaj kilometrov in res sem vesela, da sem še vedno med živimi. Česa vsega so tovornjakarji sposobni! Včasih se resnično vprašam, kakšne pogoje mora nekdo izpolnjevati za službo poklicnega voznika.Očitno psihološki testi niso vključeni in službo dobijo tudi največji psihopati, posledično se na cestah dogajajo take…

…in drugačne stvari

poleg tega, da je uporaba ”žmigavcev” bolj izjema, oziroma jih uporabijo takrat, ko so se že vključili v promet in te pri tem skoraj pometli s ceste. Mogoče je moj smisel za humor na nivoju plastičnega fikusa, ampak meni se to NE ZDI SMEŠNO!

Odkar sem obudila svoje navdušenje nad kolesarjenjem, sem imela željo, vsaj enkrat prikolesarit na Vršič. Kar zadeva kondicijo, bi mi ta podvig uspel že kakšno leto prej, vendar je poletje vedno padlo mimo in Vršič je konec septembra pogosto že pod snežno odejo. Ideja se je zato prestavljala za eno sezono naprej, letos pa mi jo je vendarle uspelo realizirati. Dan je bil idealen, kondicije je bilo dovolj, zato sam vzpon ni bil preveč naporen, edino kar me pri takih vzponih moti je, da me enolični ovinki začnejo kar hitro dolgočasiti. Večinoma se zamotim z glasbo, moj zvesti spremljevalec na kolesarjenju je mp3, ki pa se je tokrat odločil, da ne bo sodeloval.Kljub temu mi je uspelo pribrcati do vrha, namesto glasbe sem se zadovoljila z res lepimi razgledi, ki jih sama pot ponuja.

Štart je bil v Kranjski Gori, cilj pa prelaz Vršič (1611 m.n.m). Ovinkov do vrha je  24. Štejejo pa se menda samo ovinki, ki so blizu 180 stopinj.

kar napet vzpon pred ovinkom št.5

ovinek št.15. Glede na nadmorsko višino, bi lahko bil to 13. ovinek.  S pripisom - veliko sreče

vmesni postanek, skoraj že na vrhu

in ko si končno na vrhu…

pogled na melilšče, po katerem bi se bilo zanimivo enkrat spustit. Peš, ne s kolesom

najina ”mašinerija”

iiizidoor ovčiice pasel

Sledil je še noro, noro dober spust do Kranjske Gore, padla pa je tudi že nova ideja za naslednje leto Spust na drugo stran v Trento in naprej do Mosta na Soči, hop na vlak proti Ljubljan. Naslednji dan pa ….z avtobusom po avto v Kranjsko Goro?! OK, bo treba še mal naštudirat to varijanto.

Š. hvala za družbo, you really rocked this time

FIGURA ZA ŠAH

Včeraj je bil kozarec, danes stožec v stožcu. Tkole gre …

1. Narišemo  CONE z naslednjimi vrednosmi

Radius 1: 50
Radius 2: 0
Height: 60
Height Segments: 10
Cap Segments: 1
Sides: 50

2. Narišeš  Box z naslednjimi vrednostmi in ga premakneš na stožec.

Length: 100
Width: 100
Height: 10
Length Segs: 1
Width Segs: 1
Height Segs: 1

3. Kliknemo na pravokotnik, držimo shift - pojavi se okno, kjer izberemo copy in kliknemo OK. Premaknemo ga nekoliko nižje.

4. Kliknemo na stožec in izberemo COMPOUND OBJECT - leva slika spodaj. Nato kliknemo BOOLEAN - desna slika spodaj.

5.Kliknemo na PICK OPERAND B in kliknemo na zgornji pravokotnik. Izbran pravokotnik bo izginil in pustil praznino v stožcu.

6.Isto ponovimo z drugim pravokotnikom.

7.Narišemo še en stožec, tokrat naslednjih vrednosti
Radius 1: 48
Radius 2: 0
Height: 58
Height Segments: 10
Cap Segments: 1
Sides: 50

in ga premaknemo tako, da dobimo podobno sliko tej spodaj.

3DS max je baje zelo uporaben program za 3d modeliranje, zato sem se odločila, da stvar malo naštudiram. Na faksu so mojo željo o kratkem uvodu v program enostavno zavrnili, letos pa so organizirali tečaj, ki ga je valda treba doplačat. 250€. Niti ne bi bil problem, če ne bi za šolnino plačala 4000€ in skoraj upravičeno pričakujem, da me za ta denar česa naučijo. Ampak, če sem se autocada lotila sama, se bom pa še maxa. Jebat ga, očitno drago plačujem za predavanja, kjer dolgočasni profesorji uspešno mešajo meglo in škrtarijo s pomembnimi in uporabnimi informacijami. Očitno je treba v biznisu hudooo pazit na bodočo konkurenco. Za teh 250€ pa grem rajši še enkrat na morje.

Ker je nekje treba začet, sem za prvo vajo izbrala čisto enostaven kozarec. Najprej bo poudarek na modeliranju, igranje z materiali in renderji pa… upam da prej ne obupam

OK. TKOLE GRE

1. MODELIRANJE KOZARCA

Odpreš program, začneš nov dokument –>File –>New.
V desnem zgornjem oknu kliknemo v prostor. V orodni vrstici izberemo Create - Shapes - Line in narišemo obliko kozarca.

2.Izberemo posamezne točk (dve točki izberemo s klikom na točko, držimo ctrl in kliknemo na drugo točko).  Desen klik - smooth. S tem zmehčamo robove. Če bi radi spremenili obliko kozarca, lahko te točke poljubno premikamo.

3. V meniju modifier list izberemo opcijo LATHE, kliknemo MIN

Dobimo nekaj takega

4.V opisu Line, kliknemo na Spline

5.Izberemo outline in povečmo vrednost na  0,1 (en klik na puščico)

6.Kliknemo na opcijo segment in izbrišemo točki, ki sta na sliki označeni

7.Klikmemo na  lathe modifier. Obkljukamo weldcore in flip normal kvadratka in povečmo št.segmentov na 40

to je to

če prvotno obliko narišeš malo drugače, dobiš npr. kozarec za Martini

Prva vaja uspela, gremo dalje

Dostop na Veliko planino je možen iz večih smeri, meni najljubša je pot iz Strahovice, kjer se najprej povzpnemo na Sv. Primoža, pot pa nadaljujemo mimo planine Kisovec vse do Črnuškega doma na Veliki planini. Tokrat je bila izhodiščna točka Kranjski rak. Planiran je bil sicer izlet na Kranjsko reber, po opisih sodeč lep in nezahteven izlet z izhodiščem na prelazu Črnivec. Vendar pa naju je s Š. tam pričakalo tole –>

posledice, ki so jih pustile pretekle nevihte. Pot za na Kranjsko reber poteka oz. je potekala po teh pobočjih.

Ker je bil dan res lep, sva se odločili, da se, namesto na Kranjsko reber, povzpneva na Veliko planino. Zapeljali sva se nekaj metrov nazaj in sledili tabli za Kranjski rak, ki naju je usmerila desno. Parkirali sva pri okrepčevalnici in se peš odpravili proti Veliki planini.

Pot sprva poteka po makedamski cesti in ni pretirano zanimiva. Na vsak način sva hoteli najti kakšno bližnjico skozi gozd, vendar neuspešno. Še vedno pa sem prepričana, da nekje mora biti kakšna pot skozi gozd. Prišle sva do kamnoloma, kjer se cesta desno nadaljuje proti Črnuškemu domu na V.p, levo pa nas table usmerijo proti planini Kisovec. Zavili sva levo in kmalu prišli do oznak za Veliko planino. Pot tu vendarle zavije v gozd in po približno 40 minutah sva bili na vrhu. Če sledite tablam, vas usmreijo naravnost do Črnuškega doma, midve pa sva preizkusili najine orientacijske sposobnosti in sva jo mahnili po pobočju navzgor. Hodili sva kar lep čas in odkrivali planino, na koncu pa vendarle zavili mimo domžalske koče do črnuškega doma. Vračali sva se po isti pot, tokrat po označenih poteh

srček

Izlet je bil lep in nezahteven, le pešačenje po cesti mi še vedno nekako ne diši preveč.

Najdeno na youtubu, dečko, ki se skriva pod imenom  boyceavenue,  je res neverjeten.

   ja itak         –>         I HATE IT!!!!

#1 CIPRNIK

Če ste po TV-ju kdaj spremljali smučarske tekme na Vitrancu, vam je vrjetno padlo v oko, da je smučišče prekleto strmo. Če ste to preizkusili na smučeh, upam, da ste uspeli strmino varno presmučati. Kljub vsemu pa sem se o strmini omenjenega smučišča,  želela prepričati na lastne oči. Ne na smučkah ampak kar peš. Strmina definitivno je. Tudi višinske razlike je kar precej, a ves trud je na vrhu poplačan z izjemnimi razgledi. Za malo manj uhojene uživače, je ena izmed možnosti, kako priti na vrh, da se s sedežnico iz kranjske gore popeljete do vmesne postaje, pot pa peš nadaljujete proti vrhu. S tem si vzpon skrajšate na eno uro.

Vzpon na Vitranc sem začela pri izteku FIS proge, po smučišču kar naravnost proti vrhu. Vzpon traja okoli 2 uri in strmina ne popusti vse do vrha. Prvi del poti poteka po soncu, zato je pametno štartati v zgodnjih jutranjih urah, razen če vam hoja  v hrib po golem soncu predstavlja svojevrsten užitek. Drugi del poti pa je lepo speljan po gozdu. Ko po dveh urah grizenja kolen pridemo na vrh Vitranca, se odprejo čudovit razgledi na okoliške hribe.  V dolini se vidi izvir Zelencev, kar me je presenetilo pa je, da sem z vrha Vitranca, skoraj navpično pod mano, videla moj parkirani avto.Še en dokaz, da je pot res strma.

Dom na Vitrancu je sicer zaprt in v propadanju, zato na joto ne računajte. So pa postavli zraven malo leseno hiško, kjer prodajajo pijačo. Vrh je porasel s travo, kar je idelano za poležavanje in nabiranje novih moči, saj pot potem lahko podaljšamo do naslednjega vrha - Ciprnika. V eni uri pridemo na vrh, s katerega je razgled še lepši, planiška velikanka pa od zgoraj izgleda smešno majhna :D. V dolino se lahko vračamo po isti poti, lahko pa se po drugi spustimo v Planico ( markacija na drevesu nas usmeri v pravo smer). Iz Planice proti Podkorenu lahko zavijete še do izvira Zelencev.

Foto utrinkov je bolj malo, ker je fotoaprata spet zatajil, ampak za delat lušte jih je pa dovolj.

Odločila sem se, da kategorijo ŠPORT malo razdelim in sicer v dve podkategoriji - Malo višje in Precej višje. V prvi podkategoriji bom objavljala krajše in lažje vzpone na hribčke v okolici Ljubljane, v drugi pa nekoliko daljše in konkretnejše ture po slovenskih hribih. Če vam slučajno kdaj zmanjka idej, kam bi se lahko povzpeli.

#1 JETERBENK

Jetrbenk spada v kategorijo krajših in manj zahtevnih vzponov. Hrib se nahaja v okolici Ljubljane, nanj pa se lahko povzpnemo iz pred Slavkovega doma na Golem Brdu ali iz zaselka Žlebe. Sam vzpon traja približno 50 minut, pot poteka po gozdu, na vrhu pa se odpre lep razgled na Ljubljano in Medvode, v ozadju pa tudi na Karavanke

Planinskega doma na vrhu ni, kar je vrjetno razlog, da hrib ni množično oblegan. Je pa na vrhu klop, na kateri je prijetno posedeti. Če vam ostane še kaj časa in moči, lahko pot podaljšate vse do Katarine in Jakoba.

pogled proti Jakobu

na poti

Več na strani –>

http://www.hribi.net/gora.asp?gorovjeid=5&id=226

… imeti Čopovo ulico oblečeno v preprogo? Ulica bi bila ena velika dnevna soba v centru Ljubljane! Če ni to nora ideja

Primer tega je npr. v ST.Gallenu v Švici kot rezultat oblikovalskega tekmovanja.

več na strani  –>

http://coolboom.net/landscape-design/city-lounge-by-carlos-martinez/

http://www.carlosmartinez.ch/

Danes je dan D. Ker moj bančni račun že obupano čaka na stanje + , sem v zadnjih dneh imela nov, zelo zanimiv hobi. Klikanje po spletnih straneh vseh mogočih študentskih servisov! Ne, ni tako zabavno kot se sliši, ampak, kar je treba je treba. Ponudba del je sicer enormna. Administracija, prodaja, anketiranje, prodaja, strežba, prodaja, anketiranj… Delovnik od 8 - 16 h, vsak dan v tednu, nedelje proste. Brez dopustov, brez prostih dni! Hm! Ok, res je, da nujno rabim službo, ampak služba ni vse. Iskala sem predvsem delo, ki nudi fleksibilen delovni čas in sem ga našla. Jao mene. Čez točno pol ure grem prvič tja in priznam, da nismem ravno navdušena nad tem. In kam me je pot zanesla? I’M LOVIN IT!

  We’ll see about that, right!?!

Razgovor je bil sicer kul, dneve dela si pišem sama, minumum je 80 ur na mesec, kar je ok, plačilo kar solidno, lokacija malo manj,  prvi vtisi pa sledijo čez približno…8 ur. Do takrat pa…..  stay cool

______________________________________

*** prvi dan sem preživela!

scott scale 10 2008 - 3600€

scot contessa CR1 PRO 2008 - 2000 €

Scott contessa scale 2008 - 2.240 €

P.S - iščem dobro plačano študentsko delo 

Danes se kuha….carski praženec

na moj način

En izmed mojih hobijev je tudi kuhanje. V tem resnično uživam, vsak recept pa obvezno predelam in priredim svojemu okusu. Pri tem se držim le enega pravila, ki je, da zmešam skupaj sestavine, ki so mi že v osnovi dobre. Česar ne maram, ne dodajam jedem, čeprav je v receptu ta sestavina navedena. Včasih sem naivno vrjela, da mi v kuhani jedi ta sestavina ne bo več zanič, ampak sem kmalu ugotovila, da ta moja logika ne funkcionira v želeni smeri

Tudi iz” šmorna” sem naredila celo znanost, recept pa sledi –>

SESTAVINE

3 jajca

300 g moke

žlička pecilnega

2 žlici ruma

mleko

voda

naribanan limonina lupinica

svež pehtran

suhe slive

ščep soli

sladkor

olje

PRIPRAVA

v posodi zmešamo moko in pecilini, dodamo sol, jajca, rum, limonino lupinico, mleko in malo vode. Zmiksamo, da dobimo srednje gosto maso. Pehtran operemo in sesekljamo, ter ga vmešamo v testo. Slive brez koščic narežemo.

V ponvi segrejo olje, vlijemo maso v ponev in na vrh natresemo slive. Pečemo toliko časa, da masa zakrkne, občasno premešamo in ko je praženec lepo zapečen (10 do 15 minut), ga posujemo s sladkorjem. Zraven paše kompot, iz svežih kislih jabolk naprimer.

To je vsa umetnost….dober tek

Kuhinja drugič

Kuhinjski niz v obliki črke L, oprema v barvnem kontrastu svetlo - temno, stene v barvi limete pa prostoru dodajo nekaj svežine in igrivosti.

#1

#2

S KOLESOM NA TROMEJO

Jutro je obetalo lep sončen dan in po šestih dneh dela, sem ob 7ih zjutraj vedela eno stvar - nujno je treba nekam it Vleče me sicer na morje, ampak vožnja do obale bi znala trajat in trajat in trajat, zato je med pitjem extra močne kave padla odločitev,da jo mahnem na Gorenjsko. Kolo na streho in gas. Proti Kranjski Gori. Od tam pa najprej malo ogrevanja po ravnini, v Planici pa sem zavila v smeri proti Tromeji. Tam sem bila peš že velikokrat, s kolesom danes prvič. In ni mi žal. V bistvu sem prepričana,da v kratkem sledi ponovitev

Še kratek opis poti. Iz Kranjske Gore najprej kolesarimo po kolesarski stezi, do Planice se ravno prav ogrejemo. Zavijemo v vas in pri gostilnah, kamor tujci hodijo na pohane šnicle in tenstan krompir, zavijemo v klanec desno, nadaljujemo po označeni cesti, ki pelje na Tromejo.

Prvi vzponi so kar napeti, makedam pa znosno prevozen. Pot kmalu ponudi obilico prečudovitih rezgleov proti hribom. Prvi del ceste je najbolj strm, zato tu ne obupat Ko enkrat pridemo do koče na Tromeji, smo najhujši del poti že predihali. Peš pot se odcepi od ceste na levo, mi pa s kolesom peljemo naprej po makedamski cesti. Od doma naprej se cesta polagoma vzpenja in ko pridemo do smerokazov, se lahko usmerimo proti Podkorenu nazaj v dolino,bolj vztrajni pa zavijemo na odcep ceste v levo. Nekaj ovinkov, še malo klancev, še kakšen ovinek in pribrcamo na vrh. Po počitku in malici sledi najlepši del poti. Spust v dolino.

V koči na Tromeji, ki je nekako na sredini poti, ponujajo pester izbor jedi. Znani so predvsem po gobjih jedeh in štrudljih. Takih in drugačnih. Na jedilniku se najde tudi jota, ričet, pasulj.

Moja ustvarjanja

Moderno opremljena kuhinja z nizom nizkih in nizom visokih elementov. Zadosti prostora za shranjevanje živil in posode. Z uporabo prosojnega stekla (miza, police) in pleksi stekla (stoli)  prostora ne zasičimo ampak le ta ostaja svetel in odprt.

Kombinacija visokega sijaja, stekla in pleksija, divja rdeča ter umirjena siva,  dodana fototapeta nad kuhalno ploščo, ustvari moderno kuhinjo.

#1

#2

#3

PIŠČANEC V VOKU

SESTAVINE :
piščančje prsi,

1 pločevinka graha, rdeča paprika, zelena in rumena paprika, korenje, šampinjoni

sezam, sojina omaka, kokosovo mleko (ali 1.5 dcl mleka + 2 polni žlici kokosove moke),
čebula, česen,
sok 1 pomaranče,
bazilika, sladkor, pekoča rdeča paprika, poper, curry, paradižnikova mezga

(ananas ali mango ali olive ali grozdje, rozine - dodatki po želji)

Piščančje meso razrežemo na trakce. Damo ga v skledo in dodamo sojino omako, strt česen, sezam.  Pustimo počivati nekaj minut. Vmes narežemo zelenjavo.

Papriko narežemo na trakce, korenje na palčke, šampinjone razpolovimo. Čebulo sesekljamo.

V skodelici zmešamo 1 žlico kečapa + 1 žličko rdeče pekoče paprike v prahu, malo popra, pol žličke currya, pol žličke sladkorja, 2 žlici vode.

v voku segrejemo 2 žlici olja, dodamo drobno sesekljano čebulo. Ko se čebula že malo popraži, dodamo meso in ga popečemo. Vzamemo ga iz voka in ga shranimo.

Na hitro popečemo zelenjavo. Prilijemo kokosovo mleko, dodamo mešanico kečapa in začimb. Premešamo in pustimo, da omaka nekaj minut vre. Nato vsujemo v omako grah iz pločevinke. Dodamo sok ene pomaranče, suho baziliko, 1 žličko sladkorja in pustimo, da tekočina skoraj povsem povre.

Vrnemo meso v vok in kuhamo še 5 minut.

Na koncu lahko jedi dodamo tudi sadje, če želimo dodati eksotični ton naši jedi. Dodajamo lahko npr. ananas, mango, mandarine, grozdje, črne ali zelene olive….stvar okusa.

Ponudimo s solato in rižem,testeninami ali njoki.